Archive for month: december, 2021

29. septembra 2020 smo na Bunčetovi domačiji v Dutovljah organizirali prvi posvet o preobrazbi zavoda za svojce in skrbnike, ki je bil namenjen predstavitvi in informiranju o izvedbi projekta »Doma na Krasu«. Letos pa smo 16. decembra organizirali drugi posvet za svojce in skrbnike, katerega namen je bil le – te seznaniti s potekom in napredki projekta, hkrati pa jim dati čas in prostor za njihova vprašanja, dvome, predloge, …

Navzoče je pozdravil direktor in na kratko predstavil potek projekta ter predstavil znane lokacije: 2 novogradnji se gradita v Divači, prav tako se pogovarjamo za nakup 2 obstoječih hiš v Divači, v Novi Gorici aktivno potekajo dogovori za nakup hiše, podobno tudi v Ajdovščini. Eden izmed ciljev projekta je preseliti vsaj 70 stanovalcev do junija 2023, kar pomeni, da bo v zavodu ostalo približno 50 ljudi. Pri tem se kar nekaj vprašanj poraja okoli verificiranega varovanega oddelka. Strokovna vodja pove, da je kljub prizadevanjem in pritožbam ter pozivom državnih institucij na oddelku nameščenih več ljudi, kot za število, za katero je oddelek verificiran. Zavod je bil zato primoran nekatere sobe ustrezno prekvalificirati iz dvoposteljnih v troposteljne in na tak način ohraniti vsaj toliko dostojanstva, da osebe niso nameščene na hodniku. Poudari še, da si želi sistemskega pristopa, ki ga ni, in da je za to potrebna sistemska rešitev. Poudariti pa je potrebno, da je pri izvedbi projekta zelo pomembna tudi vloga ministrstva, in so v potek projekta vseskozi vključeni.

Prve preselitve naj bi se tako nekje sredi prihajajočega leta zgodile prav na območju Divače. O tem, kdo se bo selil v Divačo, se s stanovalci že pogovarjamo in bo znano v kratkem. Okvirni seznam smo pripravili na podlagi prošenj in želj stanovalcev, trenutno pa potekajo še dokončni pogovori. Vsi stanovalci imajo enake možnosti selitve, ne glede na intenzivnost njihovih potreb. Karkoli nekdo potrebuje tukaj v zavodu, bo dobil tudi v enotah. Oskrba bo enaka ali celo boljša v skupnosti. S primerno podporo osebja se bodo lahko preselile tudi osebe, ki potrebujejo 100% pomoč drugih. Stanovalci v enotah pa ne bodo razporejeni po starosti, ali pa kot so pretežno v zavodu, po diagnozah, temveč se bodo skupine oblikovale po njihovih željah, nekateri so tudi dali prošnjo, da bi živeli skupaj, s tistimi, ki se razumejo.

V diskusiji, ki se je razvila so se vprašanja svojcev nanašala predvsem na organizacijo dela in oskrbe na novih lokacijah, na pokritost enot (torej prisotnost kadra), na dejavnosti, ki bodo v novih enotah, in na prehrano. Pojavila se je tudi dilema, kako se bo reševalo eskalacije v enotah, če osebje ne bo prisotno.

Najprej moramo poudariti, da vedno izhajamo iz izkušenj že obstoječih enot, opiramo pa se tudi na primere dobre prakse iz tujine. V enotah stanovalci niso sami in prepuščeni samemu sebi, ampak je večino časa prisotno osebje. Poleg tega je bistvena prednost bivalnih enot ta, da je delo bolj individualno, poznavanje stanovalcev je večje, tim deluje bolj povezano, opazovanje je večje in tako se lahko prepreči tudi marsikatera hospitalizacija, kar kažejo tudi izkušnje iz obstoječih enot.

Prehrana bo vsaj zaenkrat organizirana tako kot v obstoječih bivalnih enotah. To pomeni, da stanovalci ob podpori osebja pripravijo obroke. Udeležba stanovalcev pri aktivnostih in opravilih pa je v stanovanjskih skupinah po določenem času navadno večja kot v zavodu. Zavzetost in sodelovanje stanovalcev pri hišnih in drugih opravilih se razvija počasi, saj je to proces, vedno pa izhajamo iz želja stanovalcev in tudi njihovih zmožnostih.

Nekaj komentarjev se je nanašalo tudi na dejstvo, da se nekateri stanovalci ne želijo seliti, ker imajo občutek, da je potrebno v enotah veliko delati, pomagati, kuhati. K tej tezi nekoliko pripomore tudi dejstvo, da se stanovalci, ki že živijo v zunanjih enotah, radi pohvalijo, da veliko delajo, kar je res v smislu, da pomagajo pri določenih opravilih, vendar nikomur ni potrebno kuhati, če tega ne zmore, pomoč zaposlenih pa je zagotovljena pri vseh opravilih. Stanovalce sicer spodbujamo in podpiramo, da postanejo samostojnejši ter razvijejo občutek odgovornosti in pripomorejo k skupnemu gospodinjstvu. Da bi stanovalci zavoda iz prve roke videli, kako že živijo, izvajamo t. i. »dopuste«, ko stanovalec nekaj dni, ali kakšen teden biva v zunanji enoti. Izkušnje so za večino pozitivne, seveda pa je način življenja v zavodu drugačen kot v enotah; tisti, ki že živijo v skupnosti, pa pravijo, da v zavod ne želijo več.

Iz strani svojcev pa je prišla tudi želja po ogledu obstoječih in novih bivalnih enot. Zato razmišljamo o organizaciji dneva odprtih vrat preden se preselitve v Divačo zgodijo, ko bodo hiše že opremljene in urejene.