V petek, 24.maja 2024, se je na dvorišču Kettejeve 7 v Sežani, odvil sedaj že tradicionalni kulturni dogodek, Literatura na dvorišču, ki ga pripravlja Območje Kras, Doma na Krasu. Letošnja osrednja gostja Literature na dvorišču je bila pisateljica dr. Nataša Štandeker, ki nam je predstavila svoj prvenec, roman Druge barve luna.

Ideja za kulturni dogodek, ki sem ga kasneje poimenovala Literatura na dvorišču, se je pravzaprav porodila iz želje, da bi košček umetnosti lahko prinesla domov, čim bliže, prav vsakemu od naših uporabnikov, tudi tistim, ki ne zmorejo ali ne želijo ven, na katero od kulturnih prireditev. In da bi na naše dvorišče, dvorišče stanovanjske skupnosti, povabila lokalno skupnost. Da bi naši sosedje, ljudje, ki živijo v naši neposredni bližini imeli možnost in priložnost, spoznati nas, naše delo in naše uporabnike. Skupaj bi se tako družili ob kulturi in si dali možnost in priložnost, spoznati se in morda tudi porušiti kakega od predsodkov.

Letošnjo Literaturo na dvorišču so pompozno naznanili nadobudni in nadarjeni glasbeniki Glasbene šole Sežana, ki ustvarjajo v trobilnem kvintetu Kras Brass, pod mentorstvom profesor Erika Žerjala, ta dan pa jih je na nastopu spremljal sam ravnatelj Glasbene šole Sežana, gospod profesor Ivo Bašič. Ob tej priložnosti bi se iz srca zahvalila za tako lep doprinos k naši prireditvi in povezovanju. Fantje so nas s svojim nastopom povsem prevzeli.

Sledil je nastop pevskega zbora Naša pot, Doma na Krasu, Območja Kras, ki že več kot desetletje vztrajno in zavzeto vadi pod mentorstvom Karmen Jeranče. Zapeli so nam pesmi iz zakladnice slovenskih ljudskih pesmi in nam orosili oči. Ko je na prizorišče stopila literarno-likovna skupina LUTKA-rija, ki brusi svoj talent pod mentorstvom Silvane Cucek in Damjane Štrukelj pa je bilo popolnoma jasno, da so naši uporabniki tudi odlični pesniki in igralci. Smiljan Kante nam je prebral osebno izpovedno pesem Ženska, skupina uporabnikov pa je uprizorila avtorsko basen našega Mirana Možine, Kranjski Janez, android in električne ovce.

S svojo prisotnostjo in nagovori so nas na prireditvi počastili tudi v.d. direktorja, gospod Goran Blaško, ki je poudaril kako zelo velik pomen ima deinstitucionalizacija in kaj vse dobrega prinaša ter s kako velikimi izzivi se sooča Dom na Krasu. Svoje besede je z nami delila tudi strokovna vodja Doma na Krasu, gospa Urška Sorta Kovač ter vodja Območja Kras, gospa Arijana Cengle, ki je poudarila pomen vključevanja naših uporabnikov v kulturni prostor ter njihov družbeni doprinos. Med nami pa je bil tudi cenjeni profesor Fakultete za socialno delo, gospod Vito Flaker, ki je spregovoril o pomenu povezovanja, druženja in vključevanja ljudi s težavami v duševnem zdravju, v skupnost.

Osrednja gostja prireditve pa je bila zagotovo pisateljica dr. Nataša Štandeker, ki nam je na svojevrsten, izrazno zelo dopadljiv in vtisov poln način predstavila odlomke iz svojega prvenca Druge barve luna, ki ga je snovala pod mentorstvom priznanega slovenskega literata, gospoda Toneta Partljiča. V veliko pomoč pri tem sta ji bila stanovalca Doma Hrastovec, ki bivata v bivalni skupnosti v Mariboru. Žan nas je s svojim žametnim baritonom popolnoma prevzel. Njegov glas je odmeval po celi Kettejevi ulici in besedila Siddarthe so se zarezala v srce. Stanka pa nas je presenetila s presunljivim zapisom svoje življenjske izkušnje.

Ko se je popoldan prevesil v večer smo na Kettejevi 7 v Sežani zaključili Literaturo 2024 in se z nasmehi na licih poslovili v upanju in želji, da se drugo leto spet srečamo in se naužijemo kulture.

        
  Damjana Štrukelj

Leto 2023 ima za stanovalce in delavce Doma na Krasu, DE Sežana še posebej velik pomen, saj mineva natanko 20 let od odprtja prvih bivalnih enot v Sežani. Takrat so naši stanovalci dobili nove možnosti in priložnosti zaživeti izven institucije, v drugačnem okolju. Spoznali so prednosti, ki jim jih ponuja taka oblika življenja in vključevanja. Hvaležni so bili za vsako od priložnosti sodelovanja, sobivanja in sprejemanja. Danes se nam zdi, da je teh dvajset let minilo kot bi trenil. Dom na Krasu se je znašel pred novim izzivom. Pionirsko orje ledino v procesu deinstitucionalizacije. Prav zaradi tega smo izredno ponosni prav na vsako od odprtih bivalnih enot v Divači, ki našim uporabnikom nudi varno podporno okolje, ki ga potrebuje prav vsak človek. Živeti v hiši in v okolju, ki te sprejema je neprecenljiva dobrina. Biti obdan z ljudmi, ki so ljubeči, spoštljivi in človečni je dar, ki ga privoščimo vsakemu živemu bitju. In prav zaradi tega je proces deinstitucionalizacije tako zelo pomemben.

In tudi zaradi tega je to leto za vse stanovalce in delavce Doma na Krasu praznično. V ta namen smo pripravili vrsto prireditev na katerih smo obeležili to za nas tako pomembno obletnico in prelomnico.

V knjižnici v Divači smo pripravili Mini kulturni maraton, ki smo ga začeli s pesmijo. Pevski zbor Naša pot, ki pod mentorstvom Karmen Jeranče prepeva že deset let nas je popeljal v praznično vzdušje. Navdušili so z ljudskimi pesmimi.

Naša stanovalca pa sta na ogled postavila svoja likovna dela. Izvrstna likovnika sta nas očarala s svojimi likovnimi zapisi.

Slikarski svet Seada Čehića je izredno subtilen, notranje naravnan, enkraten pa čeprav upodablja preproste, enostavne po večini arhitekturne elemente. Čehić je samouk in ne ustvarja pod mentorstvom. Kar pa ne velja za  Ivico Korenčan, ki že vrsto let nabira izkušnje pod strokovnim mentorstvom likovne pedagoginje Damjane Štrukelj. Ivica Korenčan je izjemna rokodelka, raziskovalka ljudskega blaga in vezenja. Predvsem pa izredno predana in vztrajna v svojem početju.

Umetnost dojema kot široko polje raziskovanja, razkrivanja in upredmetenja idej. Ideja je vedno bistvo in temelj ustvarjanja, ki jo je potrebno označiti in opredeliti. Preprost predmet, opredeljen kot predmet porabniške družbe, označen kot prtič ali zavesa, zaradi rokodelske spretnosti in likovne pismenosti v obliki kompozicije, barve in strukture postane povišan na raven umetnine. In prav zaradi tega so tudi šivane slike Ivice Korenčan neke vrste umetnine, umetnine s čustveno in duhovno strukturo, v katerih so dosledno zabeležene sanje vsakega avtorja. In v knjižnici v Divači so Ivičine šivane slike zažarele z vsem žarom.

Na ta dan smo v  goste povabili tudi priznano ljudsko pesnico in kulturno delavko Alojzijo Bratina- Lojzko z Burjuce z Vipavske doline, ki nam je z mehkobo jezika, vedrino in zanesenjaštvom pričarala čudovit večer. Lojzka nam je z navdušenjem  prebirala svoje pesmi. Z njo pa smo  se tudi pogovarjali o pesništvu, ljudskem izročilu in ljubezni do jezika in domovine.

Na prireditvi se je predstavila tudi literarna skupina Svobodne duše, ki že desetletje ustvarja pod mentorstvom Ludvike Foški in Ivanke Večko in za katero je leto 2023

tudi praznično leto. Literati so prebirali svoje zapise, mentorici pa sta predstavili svoja videnja in načine dela v skupini.

Večer smo sklenili z mladim, nadarjenim trobentačem Maticem Pavlovićem, učencem Glasbene šole Sežana, ki nas je z venčkom ljudskih popeljal v mladost. Vsak udeleženec je lahko podoživel del našega praznika in prav gotovo smo v vsakem srcu pustili pečat.

                                                                                                         Damjana Štrukelj

Organizacije in posamezni strokovnjaki s področja socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe v tem odzivu odgovarjamo na prošnjo poslanke Andreje Živic po vključitvi »stroke« v debato o deinstitucionalizaciji in ureditvi področja oskrbe za ljudi z oviranostjo. Naj povemo, da smo po ogledu 18. redne seje Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide (29. september 2023) zgroženi in zaskrbljeni, saj je poslanka ga. Andreja Živic podala izjave o pravicah ljudi z oviranostjo in deinstitucionalizaciji, ki so strokovno in etično sporne, govorimo pa lahko tudi o sovražnem govoru. Namen tega zapisa je ključne deležnike opomniti na pomen uresničevanja človekovih pravic ljudi z oviranostjo, opozoriti na nevarnost neprimernih izjav ter vzpodbuditi sodelovanje in skupno prizadevanje za  zmanjšanje diskriminacije nad ljudmi z oviranostjo v Sloveniji.

V svoji kratki zgodovini je naredila Republika Slovenija pomembne korake v smeri uresničevanja temeljnih človekovih pravic ljudi z oviranostjo, s čimer se je podala po poti uresničevanja skupnih vrednot Evropske unije, ki temeljijo na osebni svobodi, vključevanju, strpnosti, pravičnosti, solidarnosti in boju proti diskriminaciji. Kljub mnogim pozitivnim spremembam, pa je pred nami tudi obilica izzivov, saj so ljudje z oviranostjo v Sloveniji še vedno deležni mnogih oblik zatiranja in diskriminacije.

Eden ključnih procesov zagotavljanja pravic ljudi z oviranostjo, je deinstitucionalizacija, prehod iz institucionalne v skupnostno oskrbo, ki omogoči uresničevanje 19. člena Konvencije o pravicah invalidov. 19. člen Konvencije namreč govori o tem, da morajo imeti ljudje z oviranostjo možnost živeti v skupnosti, izbiro kje in s kom bodo živeli in dostop do storitev na domu. Konvencija posebno poudari, da je potrebno spodbujati in varovati človekove pravice vseh ljudi z ovirnostjo, ljudi z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi ovirami, in ne glede na to ali potrebujejo večjo podporo.

Deinstitucionlizacija je proces, ki v Sloveniji poteka že od 70-tih let 20. stoletja in je eden ključnih procesov za preobrazbo storitev, zagotavljanja pravic in vračanje dostojanstvenih in enakovrednih vlog v skupnosti ljudem z oviranostjo. Njen pomen razpoznavajo tako ljudje z oviranostjo, strokovnjaki, kot širša skupnost. V letošnjem letu smo v Sloveniji na posebno pomembni prelomnici, saj se moramo odločiti kako bomo v prihodnosti nadaljevali procese deinstitucionalizacije. V mesecu septembru sta se namreč zaključila dva projekta deinstitucionalizacije za preobrazbo velikih institucij s pomočjo EU sredstev, ki utirata pot nadaljnjim spremembam. Ministrstvo za solidarno prihodnost  ob tem pripravlja strategijo za deinstitucionalizacijo za naslednjih 10 let. Krepitev procesov deinstitucionalizacije in zagotovitev dostopnosti ter izbire socialnovarstvenih programov, vključno z njihovo deinstitucionalizacijo pa je tudi del koalicijske pogodbe 15. Vlade Republike Slovenije. Deinstitucionalizacija je torej eden ključnih stratežkih  področij razvoja socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe v Sloveniji.

V luči do sedaj pridobljenih pravic ljudi z oviranostjo ter aktualnih prizadevanj za nadaljnji napredek na področju oskrbe v skupnosti, še toliko bolj bodejo v oči izbruhi nestrpnosti do ljudi z oviranostjo, ki se iz institucij selijo v običajna stanovanja in hiše. O primeru civilne iniciative v Divači proti preselitvi ljudi z oviranostjo v hiše v skupnosti so poročali tudi mediji. Deinstitucionalizacija in selitev ljudi z oviranostjo v skupnost je bilo tudi izhodišče govora poslanke Andreje Živic v Državnem zboru. Poslanka je v svojem govoru nasprotovala dosedanjim projektom deinstitucionalizacije, selitvi ljudi z oviranostjo v običajna stanovanja v skupnosti (posebna gradbena dovoljenja) in nadaljnjim evropskim projektom, ki zagotavljajo zagonska sredstva za izboljšanje položaja ljudi z oviranostjo glede na EU standarde.

Poslanka je v svojem govoru povedala da je za deinstitucionalizacijo, da pa misli, da je »za te ljudi potrebno urediti novo zakonodajo«. Poudarila je tudi, da v posebnih zavodih ne živijo invalidi in ne želi, da se besedo invalid zlorablja. Meni, da je za institucije posebnega statusa potrebna nova zakonodaja. Pozivi poslanke k posebni zakonodaji in pogled, da so ljudje, ki živijo v posebnih zavodih nevarni, implicira, da bi morali biti ljudje s težavami v duševnem zdravju zaprti na podlagi svoje oviranosti. To bi bila huda kršitev temeljnih človekovih pravic. Ob tem je zelo sporno tudi  pozivanje k drugačni obravnavi nekaterih ljudi z oviranostjo, kar bi pomenilo kršitev pravic glede polnega in enakopravnega uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so opredeljene tako v slovenski zakonodaji, kot Konvenciji o pravicah invalidov in v drugih mednarodnih dokumentih.

Ker se podpisniki odziva intenzivno ukvarjamo s področjem socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe obžalujemo, da deinstitucionalizacija v Sloveniji ni sprejeta in implementirana z večjim zanosom, vendar pa razumemo, da je za spremembe načina razmišljanja in delovanja potreben čas. Težje pa sprejmemo odpor, ki ohranja neustrezno uresničevanje pravic ljudi z oviranostjo ali pa njihovo situacijo celo slabša. Vsako komentiranje strokovnih tem s področja socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe zahteva določeno mero znanja s področij, da ne prihaja do napačnih in zavajujočih sporočil, ki škodijo predvsem najranljivejšim skupinam v naši družbi. V govoru poslanke Andreje Živic bodejo v oči pavšalne, napačne in zavajujoče trditve o posebnih zavodih, o osnovnem namenu in dejavnosti posebnih zavodov in o ljudeh, ki v teh zavodih živijo.

Poslankinih pavšalnih izjav o Domu na Krasu, o posilstvih, nasilnih smrti in morilcih, tu ne moremo komentirati, menimo pa, da je dolžnost vsakega državljana, da opažena in razpoznana nasilna dejanja prijavi in s tem zaščiti žrtve nasilja. Ne razumemo zakaj poslanka, ob informacijah, ki jih ima, do sedaj tega ni storila. So pa nam poznani učinki strašenja in posploševanja, kot na primer da »ne smemo enačiti invalidov z ljudmi, ki so zasvojeni, narkomani, s sodno odločbo in moramo zagotovo narediti kaj v tej smeri«. Radi bi poudarili, da imajo take in podobne izjave negativen družben učinek in stigmatizirajo ljudi z oviranostjo, še posebno, če so to izjave ljudi na vodilnih položajih v državi, saj direktno vplivajo na javni diskurz in na to kako družba sprejema ljudi z oviranostjo, še posebno ljudi s težavami v duševnem zdravju.

Smernice za deinstitucionalizacijo, tudi v izrednih razmerah Združenih narodov govorijo o tem, da je v institucijah večja nevarnost nasilja nad ljudmi z oviranostjo, ob tem pa je potrebno tudi institucionalizacijo kot tako razpoznati kot obliko nasilja. Ravno nasilje v institucijah je torej eden od pomembnih razlogov za zaščito ljudi z oviranostjo in deinstitucionalizacijo. Če razumemo govor poslanke prav, pa želi ona ljudi z oviranostjo zapirati več (in jih s tem spraviti v večjo stisko in stres ter jih  izpostaviti večjemu nasilju), zato da se zavaruje javnost pred namišljenimi grožnjami, ki jih ne potrjujejo niti bogate izkušnje v Sloveniji in tujini, niti znanstvene raziskave. Na tem mestu se kar samo po sebi zastavlja vprašanje kdo tu nad kom vrši nasilje.  

Ta odziv je nastal pred 10. oktobrom, svetovnim dnevom duševnega zdravja. V času po epidemiji COVID-19 postaja tema duševnega zdravja vedno bolj aktualna in zahteva vlaganje dodatnega truda za ozaveščanje in dodatna prizadevanja v podporo duševnemu zdravju. Najsi imajo z duševnim zdravjem ljudje težave občasno ali pa potrebujejo dolgotrajno oskbo za premagovanje ovir, je ključno, da si v prihodnosti prizadevamo za razvoj odgovorov, ki nas bodo približali najboljšim rešitvam na področju zagotavljanja podpore ljudem z oviranostjo v EU in svetu ter se ne vračamo k starim diskriminatornim praksam in zapiranju ljudi z oviranostjo. Predvsem pa je potrebno delati na senzibilizaciji družbe, da ljudje s težavami v duševnim zdravju ne bodo v taki meri stigmatizirani in lahko postanejo bolj polnopravni člani naše družbe. Menimo, da je naša dolžnost, da opozarjamo na sovražni govor, kršitve človekovih pravic in diskriminacijo ljudi z oviranostjo, vendar pa se ob izjavah poslanke Andreje Živic tudi zavedamo moramo to dolžnost v prihodnosti izvajati bolje, tako strokovnjaki kot širša družba.

S spoštovanjem,

IRSSV

Muzej norosti

PIC

Zavod Risa

Zveza Sonček

Andraž Rožman

dr. Darja Zaviršek, Fakulteta za socialno delo

Dragica Fojan, direktorica VDC Koper

Goran Blaško, v. d. direktorja Dom na Krasu

Iva Anžlovar, Zavod Franko

Juš Škraban, Fakulteta za socialno delo

dr. Mojca Urek, Fakulteta za socialno delo

Monika Bohinec, Fakulteta za socialno delo

Tilen Recko, strokovni vodja programa zagovorništvo, predsednik društva Altra

Tone Vrhovnik Straha, Društvo Poglej

Urška Sorta Kovač, v. d. strokovne vodje Dom na Krasu

Spodaj objavljamo tudi Odgovor zavoda Doma na Krasu ter odgovor Varuha človekovih pravic.

V četrtek, 5. oktobra se je v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine in svetovnega dneva duševnega zdravja v Kosovelovi knjižnici Sežana odvil literarni večer, na katerem so člani skupine za samopomoč Svobodne duše iz Doma na Krasu iz Dutovelj predstavili svoja literarna dela na temo »Redka in dragocena znanja, spretnosti in poklici«, ki je bila letos določena v okviru 33. Dnevov evropske kulturne dediščine.

Člani skupine Dean Dobrilović, Ema Ferenc, Nina Forstnerič, Ivica Korenčan, Veronika Mržek, Cveto Peroša in Iztok  Šefran so tako letos pisali o veščinah, ki so jih sami izvajali v mladosti ali pa njihovi bližji, o svojem poklicu, ki so ga opravljali, in pa poklicu, ki bi ga želeli opravljati, spretnostih, ki so se jih tokom življenja naučili…

Prireditve so se udeležili nekateri svojci, prijatelji in stanovalci Doma na Krasu. Po uvodnem pozdravu gostitelja Marka Matičetov, direktorja Kosovelove knjižnice in Gorana Blažko, v. d. direktorja Doma na Krasu so nastopajoči prebrali vsak dva svoja prispevka. O pomenu ustvarjalnega pisanja na duševno zdravje pa je razmišljala Jožica Dujmovič, univ. dipl. psih., kar je  podala v pisni obliki, ker se dogodka ni mogla udeležiti, zato so ga prebrali.

Program je na kitari spremljal Samo Vremec.

Mentorici Ludvika Foški in Ivanka Večko sta predstavili še letošnjo brošuro, v kateri so še drugi prispevki članov kot npr. o svojih hišnih ljubljencih, prehodu v institucijo in pa o desetletnem delovanju v skupini Svobodne duše.

Kot se za obletnico spodobi, so ob zaključku vsi člani skupine, ki v njej vztrajajo že 10 let, nekdanja dolgoletna zunanja mentorica, lektorica in oblikovalka brošure mag. Magdalena Svetina Terčon (odsotna), prvi oblikovalec brošure Vasja Drajne in  oblikovalka zadnjih dveh Helena Zidar Sorta ter lektorica Svetlana Kosmač (odsotna) prejeli simbolična darila.

Sledila je skupinska fotografija in druženje ob sladkih dobrotah.

Ludvika Foški

Na konferenci so predstavljali in razpravljali strokovnjaki, raziskovalci in ljudje z lastnimi izkušnjami  iz kar 18 evropskih držav: Slovenije, Italije, Velike Britanije, Irske, Poljske, Finske, Danske, Malte, Francije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Češke, Madžarske, Grčije, Latvije, Litve, Nemčije in Portugalske.

Dezinstitucionalizacija je ob koncu 20. stoletja postala univerzalna politika mednarodnih organizacij, kot je Svetovna zdravstvena organizacija, pravica do življenja v skupnosti pa je eden od sestavnih delov Konvencije ZN o pravicah invalidov.

Večina zahodnoevropskih držav je že naredila potrebne reforme v duševnem zdravju. Izrazitejša evropska platforma in politika pa sta bili v zadnjih letih gonilna sila, da se je proces prehoda v skupnost končno pričel tudi v številnih državah srednje in vzhodne Evrope, v nekaterih od njih pa dobil nov zagon, kot to velja za Slovenijo. V zadnjih letih izrazito poteka prav na Krasu, s preoblikovanjem Doma na Krasu v skupnostne oblike namestitev in oskrbe. Dom na Krasu je namreč eden prvih socialnovarstvenih zavodov, ki je z letom 2020 vstopil v proces deinstitucionalizacije. Projekt preobrazbe »Doma na Krasu« je od leta 2020 do leta 2023 sofinanciran iz sredstev Evropske unije (ESS) in poteka v sodelovanju z Inštitutom RS za socialno varstvo in Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Evropski »zemljevid oskrbe« se je z leti zelo spremenil in tako (tudi pri nas) zdaj vključuje od stanovanjskih skupin, dnevnih centrov, podpore pri zaposlovanju, zagovorništva, uporabniških združenj, vrstniške podpore, skupin svojcev, osebne pomoči, koordinirane oskrbe, kriznih služb na terenu, do mobilnih ekip in številnih drugih oblik, ki so se pojavile in se še vedno razvijajo v praznem prostoru potreb po različnih vrstah podpore v skupnosti.

Konferenca je bila v prvi vrsti festival dosežkov, izmenjave najboljših praks, izsledkov raziskav in izkušenj z izobraževanjem, hkrati pa tudi prostor za kritičen premislek in transformativne ideje, kako premagati protislovja, kot so povečevanje zmogljivosti varovanih oddelkov v zavodih za odrasle in za otroke, uporaba prisilnih ukrepov, izolacija in segregacija ljudi, ki živijo zunaj, težave pri integraciji, ali trdoživi institucionalni miselnosti in praksah, ki se lahko obdržijo tudi v skupnostni oskrbi. Posebna pozornost je bila namenjena različnim uporabniškim pobudam (predvsem vrstniški podpori), ki so bile in so še vedno neizogibno povezane z dezinstitucionalizacijo.

Konferenca je bila tudi priložnost za obeležitev 40. obletnice delovanja nevladne organizacije Sonček – društva za cerebralno paralizo Slovenije, ki ima dolgoletne izkušnje s podporo ljudi v stanovanjskih skupinah in v zadnjem času tudi v prilagojenih stanovanjih, pa tudi, da smo nazdravili zaključku pilotnega projekta »Doma na Krasu«. V Domu na Krasu proces deinstitucionalizacije izvajamo od leta 2003, in smo do danes v dislocirane enote preselil 64 stanovalcev, na deset različnih lokacij. V nadaljnjem letu pa bomo v sklopu projekta preselili še 58 stanovalcev na območje Krasa in Goriške. Obenem pa smo s tem dogodkom gostili tudi letno konferenco evropske mreže za duševno zdravje ENTER.

Dezinstitucionalizacija je beseda, ki jo večina ljudi težko izgovori. Pogosto se ustavijo nekje na sredini in rečejo, no…, ta beseda. Včasih s tem povedo tudi, da je dezinstitucionalizacija pretežka, da bi se z njo spopadli.

V torek, 25. 4. 2023, ob 16. uri smo se zbrali v večnamenskem prostoru OŠ Divača, kjer je potekala javna tribuna, na kateri smo predstavili pomen in načrte deinstitucionalizacije socialnovarstvenih zavodov v Sloveniji ter projekt preobrazbe Doma na Krasu v izvajalca skupnostnih storitev za vse. Namen javne tribune je bil odprt pogovor z vsemi občankami in občani občine Divača.

Na javni tribuni so sodelovali minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac, vodja projekta Urška Sorta Kovač in dr. Andreja Rafaelič, strokovno raziskovalna sodelavka IRSSV.

Več o tem tudi v prispevku: https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174953673?s=tv

Z namenom predstavitve projekta smo včeraj, 23. 2. 2023, v Mestni Občini Nova Gorica gostili posvet, v sklopu katerega smo predstavili projekt, ter se predstavili bodočim sokrajanom.

V okviru projekta preobrazbe “Doma na Krasu” se v Novi Gorici in okolici odpirajo nove stanovanjske skupine za osebe s težavami v duševnem zdravju in/ali ovirami v duševnem razvoju.

Cilj projekta je izboljšanje kakovosti življenja stanovalcev. Prepričani smo, da si vsak posameznik, ne glede na ovire s katerimi se sooča, zasluži dostojnega življenja.

V sredo, 1. 2. 2023, nas je presenetila čudovita razglednica učencev 5.b razreda iz Vipave, ki je namenjena našemu zavodu: stanovalcem in zaposlenim.

Zaželeli so nam, da obudimo lepe spomine na otroštvo.

Najlepša hvala!