Cooperativa lavoratori uniti Franco Basaglia je socialna zadruga ki je pred 49-imi leti nastala v psihiatrični bolnišnici v Trstu. Začetnik ideje deinstitucionalizacije Franco Basaglia, je v 60-ih letih, na podlagi spoznanj v psihiatrični bolnišnici v Trstu, da stanovalce za svoje delo ne plačujejo in da bi jih večina lahko živela od svojega dela ter v normalnem življenjskem okolju s podporo, pričel s spremembami sistema nastanitve in obravnave psihiatričnih bolnikov v Italiji. Sama ideja in koncept sta pozneje naletela tako na odobravanje kot na kritiko, in razprava se ni pomirila vse do današnjega dne. V Trstu naprimer, so zadnji oddelek nekdanje psihiatrične bolnice v parku San Giovanni zaprli šele leta 2017. Vseeno pa večina na podlagi več desetletnih izkušenj tako v Italiji kot po svetu priznava, da princip deinstitucionalizacije v prvi vrsti pomaga posameznikom, da v danih razmerah zaživijo polnejše življenje, hkrati pa tudi družbi, ki spoznava, da so uporabniki z nekaj podpore lahko polnopravni del nje same.

S pomočjo in celo z lastnimi sredstvi so ustanovili zadrugo ter včlanili uporabnike in jim omogočili, da so na legalen način dobili plačilo za opravljeno delo. Osnovna dejavnost zadruge še vedno ostajajo čiščenje in urejanje vrtov in okolice ter čiščenje stavb. Še vedno je usmerjena pretežno v javni sektor, kjer se na razpisih poteguje za pridobivanje raznih del. Kot pravi predsednik zadruge Ivan Brajnik, je v času globalizacije potrebno prevetriti organiziranje dela ter spremeniti poslovne modele in se povezati s sorodnimi organizacijami, da lahko preživijo na tržišču. Zadruga tako danes zaposluje preko 280 ljudi in ima preko 170 zadružnikov. V preteklih letih delovanja je zadruga pridobila veliko znanja ter nabavila visokotehnološka sredstva za izvajanje osnovnih dejavnosti, pridobila pa je tudi serijo ISO certifikatov, ki jim omogočajo konkurirati na tržišču. Zadruga je na tržišču in se obnaša kot vsako drugo podjetje. Notranja lastniška in organizacijska struktura pa ji omogočajo visoko stopnjo demokratičnosti pri odločanju. V zadrugi imajo zaposlenih 38 % invalidov, nekdanjih odvisnikov ter drugih težje zaposlivih ljudi s statusom. So pa tudi organizacija, ki uporabnike usposablja za samostojno delo. Kot pove g. Brajnik, je zadruga v obdobju delovanja pridobila sloves, da najbolje usposablja novince za delo in opravljena praksa pri njih pomeni večjo možnost nadaljnje zaposlitve za ljudi iz družbenega roba.

V CLU Franco Basaglia smo dosedaj odšli na dva tematska obiska. Prvi je bil povezan z zaposlovanjem drugi pa z nastanitvami in oskrbo.

V zadrugi so nam predstavili bivalne enote, ki so stacionirane na Opčinah. Gre za skupnost petih stanovanj v naselju vrstnih hiš. V stanovanjih živijo od dva do štirje stanovalci in so nekoliko oddaljena med seboj. Eno izmed njih funkcionira kot povezovalno stanovanje in zaradi svoje velikosti in opremljenosti lahko vskoči kot podpora drugim. Omeniti je potrebno, da so stanovalci ki jih oskrbujejo brez večjih zdravstvenih težav. Uporabniki z izrazitejšimi zdravstvenimi težavami so v Italiji domena državnega zdravstvenega sistema.

V začetku naslednjega leta načrtujemo še tretji obisk, ki bo namenjen seznanitvi z zdravstvenim sistemom in kriznimi namestitvami. Zaradi ukrepov Covid-19 je obisk inštitucij v Italiji trenutno nemogoč. S tem obiskom bomo sklenili vsebinsko trilogijo, ki nam bo podrobno orisala način delovanja sorodnih organizacij v sosednji Italiji.

Goran Blaško

Neupravičene obtožbe nas bolijo

Odgovor na prispevek Slovenskih novic »V domu med iztrebki in urinom« z dne 17. novembra 2021.

V Domu na Krasu smo prizadeti in razočarani nad medijskim napadom, ki z neosnovanimi anonimnimi obtožbami ne skriva svoje namere šokirati in povzročiti zaskrbljenosti in ogorčenja.

Naši zaposleni za vso predanostjo skrbijo za naše uporabnike, odrasle osebe z dolgotrajnim težavami v duševnem zdravju ter motnjami v duševnem in/ali telesnem razvoju, mnogi uporabniki se soočajo tudi z gibalnimi ovirami. Z zavzetim strokovnim delom se jim trudimo omogočiti kakovostno življenje, njihovim zdravstvenim omejitvam in težavam navkljub. Kot posebni socialno varstveni zavod poskušamo našim stanovalcem čim bolj približati vsakdanje življenje v skupnosti ter jim zagotavljamo podporo v vsakdanjem življenju in odločanju. Ko nas ob vseh prizadevanjih doleti naslovnica »V domu med iztrebki in urinom«, doživljamo to kot veliko krivico in bolečino. Mediju je bila očitno namenoma posredovana »šokantna fotografija« iz čajne kuhinje naših uporabnikov, ki vsako jutro spijejo kavico, papirnate brisačke pa vržejo v koš in kakšno tudi mimo njega. Usedlino kave zlijejo v vedro, ki je prav tako našlo mesto v Slovenskih novicah. Naši sodelavci, ki vsak dan od 7. ure zjutraj do  8. ure zvečer skrbijo za čistočo doma, takoj zjutraj vse pospravijo in počistijo – in tako vsak dan znova. Zakaj bi kdo slikal koš tik pred tem, ko bo izpraznjen in bo vse očiščeno, ve le on sam. Enako velja za fotografijo iztrebkov na straniščnih tleh, ki je bila uporabljena z namenom, da pretrese. Našim bolnim stanovalcem z motnjo v duševnem razvoju se izjemoma dogodi tudi takšna nezgoda, vendar smo tu zato, da stanovalcem pomagamo in takoj vse počistimo in uredimo. Zakaj bi kdo mediju posredoval pet let staro fotografijo, bo pokazal čas.  

Enako velja za uporabljeno arhivsko fotografijo varuha človekovih pravic, ki je skupaj z odločevalci opozoril na potrebo po ureditvi prostorskih kapacitet v mnogih posebnih socialno-varstvenih zavodih po Sloveniji. Fotografija je objavljena in podnaslovljena kot dokaz, da je pri nas vse narobe. V resnici pa simbol začetka čudovitega evropskega pilotnega projekta deinstitucionalizacije, ki nam omogoča, da bodo v kratkem vsi naši stanovalci deležni višjega bivalnega standarda, urejeni pa bodo tudi sanitarno higiensko pogoji, vse z namenom zagotavljanja višje stopnje kakovosti bivanja in zasebnosti naših uporabnikov.

Krivične so tudi obtožbe glede drog in alkohola, saj namenoma vzbujajo vtis, kot da je naš dom dilerska izpostava. Dejstvo je, da imajo mnogi naši uporabniki težave z najrazličnejšimi odvisnostmi, vendar jim pri tem stojimo ob strani in v domu, skladno s hišnim redom, ne toleriramo drog in alkohola. Pri tem po potrebi sodelujemo s pristojnimi službami in organi. Enako velja na področju spolnosti, kjer se naši stanovalci srečujejo z mnogimi izzivi. Spolnost je tudi pri nas lahko izključno sporazumna in nimamo nobene tolerance do drugačnih poskusov. Ne glede na to, da naši uporabniki pravila in omejitve težje razumejo, ob sicer redkih ekscesih na področju spolnosti takoj podamo prijavo policiji in sodelujemo s pristojnimi institucijami.

Prav tako poskušamo pomagati uporabnikom, ki ne znajo z denarjem in pridejo v naš dom z dolgovi, deložacijami in podobno. Včasih pri tem naletimo na odpor posameznikov, saj ne želijo poskrbeti za svoje zdravstveno zavarovanje, odplačevati preteklih dolgov in podobno. V takšnih primerih sprožimo ustrezne postopke in CSD zaprosimo za skrbništvo za poseben primer za urejanje finančnih zadev. Kar nekaj takšnih postopkov je v teku, da bi pomagali našim uporabnikom, ki ne zmorejo ustreznih finančnih ali drugih odločitev. Komisija za sprejem, premestitve in odpuste v Domu na Krasu obravnava različne potrebe in stiske naših uporabnikov in po potrebi sprejema odločitve in ukrepe za njihovo zaščito in zaščito sostanovalcev. Eden takšnih je nujni ukrep premestitve stanovalca, če je to potrebno zaradi varnosti sostanovalcev, ki se pred agresivnostjo posameznika ne morejo zaščititi sami.

Skratka, nič v medijskem zapisu ni tako, kot se zdi. Uporabiti ranljivega uporabnika za zgodbo in ga izkoristiti za določene cilje, je nedopustno in nevredno. Kakšni cilji so bili v ozadju, bo pokazala bližnja prihodnost. Sam pa si bom, dokler mi bo dano voditi Dom na Krasu, prizadeval, da bomo z odlično ekipo sodelavcev predano in strokovno skrbeli za naše uporabnike. Ker verjamem v svoje sodelavce in jim zaupam, verjamem, da bo dobro poskrbljeno za naše uporabnike tudi ob morebitni menjavi vodstva, če je to cilj.

Matjaž Prelc, direktor Doma na Krasu

V sredo, 13. oktobra, sta se dva stanovalca udeležila dogodka »Študentski tabori kot metoda deinstitucionalizacije«, ki je potekal na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani. Študentke so predstavile svojo izkušnjo in aktivnosti, ki so jih izvedli na dveh študentskih taborih, ki sta se odvila letos poleti v zavodu Dom na Krasu in CUDV Črna na Koroškem.

O svojih doživetjih so govorili tudi stanovalci, še zlasti zgovorna je bila Katja, ki je na dogodku srečala tudi prijateljice iz CUDV-ja.

Na koncu smo si ogledali še razstavo slik iz taborov, ki je postavljena na fakulteti.

Svobodne duše smo se odpravile v poseben živalski svet v Vrzdenecu. Lastnik nas je lepo sprejel in gospa vodička nas je popeljala na ogled. Videli smo živali brez doma, katere so lastniki lepo sprejeli za svoje. Videli smo volka, medveda, kozoroga z dvema rogovoma, želvo, zajčke, lame in še nekaj živali, ki jih še nismo videli. Od tam smo odšli do našega vozila, kjer smo se okrepčali z malico in pot nadaljevali proti Visokemu, kjer je živel pisatelj Ivan Tavčar. Obiskali smo tudi Škofjo Loko. To je zelo staro mesto s čudovito arhitekturo. Veselo smo se sprehajali po tem mestu. Po končanem ogledu Škofje Loke smo krenili proti domu.

Za nami je še eno prijetno druženje svobodnih duš.

Ema Ferenc

Svetovni dan duševnega zdravja, ki ga vsako leto obeležujemo 10. oktobra, poudarja pomen sodelovanja in povezovanja vseh v prizadevanjih za preprečevanje, prepoznavanje in lajšanje težav v duševnem zdravju in razvoju ter krepitev dobrega duševnega zdravja vseh prebivalcev. Dobro duševno zdravje je namreč temelj zdravja, posledično pa tudi temelj socialne in gospodarske stabilnosti, družbene blaginje in kakovosti življenja ljudi. Za to je potrebno podporno in vključujoče okolje, ki je neobremenjeno s stigmo, ki obdaja duševne težave in motnje.

Čeprav v zadnjih letih duševne motnje tako v Sloveniji kot v svetu naraščajo in je slabo duševno zdravje žal del družbenega bremena, pa je področje duševnega zdravja in iskanja pomoči za tovrstne težave še vedno stigmatizirano, slabše dostopno in zapostavljeno.

Zato smo v želji po ozaveščanju in destigmatizaciji širše javnosti, 11. 10. 2021, v Divači pripravili posvet ob svetovnem dnevu duševnega zdravja. Druženje so nam popestrili pevski zbor Doma na Krasu, pevski zbor OŠ dr. Bogomirja Magajne Divača in trobentač Aljaž Adam.

Pri odpravljanju razlik je pomemben vsak med nami, zato hvala vsakemu med nami.

V četrtek, 23.9.2021 smo uživali na trgatvi.

Najprej se želimo zahvaliti sodelavcu Štefanu in njegovi družini, da so nam omogočili tako čudovit dan, kot je bila četrtkova trgatev.

Zjutraj smo se s težavo odpravili na pot. V mislih so nam odmevale samo besede: “delali bomo”.

Že prvi trenutek po prihodu k Štefanu,pa smo ugotovili,da temu ne bo tako.

Na dvorišču so nas veselo pričakali s kavo in piškoti. Nato smo vsi skupaj odšli do vinograda. Ena skupina je po makedamski poti malo zašla in najprej pristala v sosedovem vinogradu. Ko smo se vsi našli,smo pričeli z nabiranjem grozdja. Tudi pojedli smo ga lahko, kolikor smo želeli. Med pridnim delom smo se veliko pogovarjali,se šalili ter se poslikali iz vseh zornih kotov.

Po trgatvi nas je pričakalo kosilo in sladica. Vse to sta nam pripravili Štefanova žena in hčerka.

Za dan,ki smo ga preživeli v naravi, na soncu in v družbi čudovitih ljudi, smo izredno hvaležni.

Lepo je bilo! 

Anja Rotar in Alen Mahne

V mesecu avgustu je Rupert, stanovalec DE Postojna, razstavljal svoja likovna dela v Knjižnici Bena Zupančiča. Rupert je pokazal veliko veselje in ustvarjalnost ob izdelavi mandal.

Vsak dan je pripravil nove, raznobarvne mandale. Tako smo zaposleni, v sodelovanju s knjižnico in gospo Polono Škodič, izbrali nekaj njegovih del, ki so bila razstavljena v knjižnici od 6.8.2021 do 6.9.2021.

Na Ruperta smo zaposleni izredno ponosni, Knjižnici Bena Zupančiča pa zelo hvaležni, ker so vedno pripravljeni sodelovati z nami.

Anja Rotar

V torek 13.7.2021, smo se zaposleni in stanovalci v popoldanskem času, odpravili v Sežano, kjer smo v parku pri Starem gradu izpeljali ustvarjalno delavnico. Pletli smo zapestnice in šivali različne motive na torbice. Dogodek se je odvil v sodelovanju z MC Podlaga v sklopu Mladifesta. Ob prihodu se nam je kmalu pridružila skupina mlajših otrok, katera si je zaželela našiti svoje najljubše junake, na ljubke nakupovalne torbe iz blaga. Delavnico smo začeli z druženjem in nato z risanjem junakov na blago, sledilo je ročno šivanje. Poleg šivanja se je pokazala tudi želja po izdelovanju zapestnic. Mladi ustvarjalci so bili zelo zagreti in zadovoljni. Končne izdelke so odnesli domov.

Vmes nam je ponagajal tudi dež, a nam ni pregnal dobre volje in želje po ustvarjanju.

Bili smo tam edini s časopisom v roki. Okrog nas so bile knjige raznoraznih avtorjev, vsaka večja od druge, lepi naslovi, romani, grozljivke … Vendar, obveljal je naš časopis, ki je ljudem dal vpogled v naše cilje in stanje v Domu na Krasu.

Sonce je peklo, bilo je vroče, pa smo kljub temu vztrajali in rezultat se je pokazal. Prišli so tako mladi in stari, in smo jim časopise prodali in se pogovarjali. Ob 16h se je oglasila živa glasba, ki je popestrila situacijo. Čas nam je hitro minil, kot bi mignil so minile tri ure, vendar se je prilegla pot domov, kjer nas je čakala večerja.

Zahvaljujemo se ekipi mesta knjige, ki nam je omogočila predstavitev na stojnici, in upamo da se naslednje leto zopet vidimo.

Henrik Pogačar

V petek, 18.06.2021 sva se z Barbaro odpravili v Štanjel. Bilo je slovesno predavanje, kjer sva z Barbaro predstavili naše Dutovlje – Dom na Krasu. Kasneje so prišli še ostali stanovalci Doma na Krasu in postavili smo stojnico z izdelki iz gline. Obiskala nas je tudi vodja projekta Kaštelir in je rekla, da so bili zelo veseli in presenečeni, ker je določenim poslušalcem ob najinem govoru šlo na jok. Rekla je, da jim je v čast da nas je spoznala. Z Barbaro sva se tudi sprehodili po gradu.

  • Ema Ferenc

Tistega lepega dopoldneva se odpravimo proti Štanjelu, saj smo namenjeni iti na Štanjelski grad, kjer imamo stojnico. Ko prispemo do gradu, vstopimo skozi veliko kolono v samo grajsko dvorišče, posodice iz gline in nekaj glinenih hišk ter ogledal položimo na stojnico. Zraven je miza, pripravljena da pokažemo kako se izdelujejo glinene posode. V senci pod drevesi uživamo poletno vzdušje in nam je lepo in že pride čas ko začnemo izdelovati glinene posodice. Jaz sem jih naredil kakšnih 5. Delal sem vedno tanjše posode saj mi je tako rekla soseda s stojnice, ki je kiparka.

Nato je v želodcu zakrulilo in pojedli smo sendvič in čez še pico. Postal sem utrujen, šli smo na kavico, a kaj kmalu zatem smo se nekateri vrnili domov v Dutovlje. Veronika je pripeljala stanovalce iz Sežane in z njo sva dva stanovalca šla nazaj v Dutovlje.

Ko sem prispel na oddelek, sem šel k počitku in sanjal grajske zidove, ki prijetno hladijo.

  • Gregor Benedik