V Štanjelu je v četrtek, 3. 3. 2022, potekala okrogla miza projekta Kaštelir, Pomen vključitve deležnikov v soustvarjanje trajnostnih turističnih produktov, ki smo se je udeležili tudi predstavniki Doma na Krasu.

V projektu smo aktivno sodelovali z izdelovanjem spominkov — replik prazgodovinskih skledic, ki so jim življenje vdahnili stanovalci Doma na Krasu, ki so z gnetenjem in oblikovanjem gline vanje vtkali svojo neizbrisno sled.

Povabila k sodelovanju v projektu smo bili stanovalci in zaposleni zelo veseli. Izdelovanje glinenih skledic je popestrilo dneve stanovalcev, ki so si v instituciji zelo podobni. Ogromen pomen je za stanovalce to, da delajo in ustvarjajo. S tem se dviga samopodoba posameznikov in skupine, krepi se samozavest in »vrednost« posameznika; posledično so stanovalci bolj zadovoljni, cenjeni, nasmejani in ne nazadnje so za svoje delo tudi simbolično plačani. Preko projekta se vključujejo v skupnost in niso potisnjeni na rob družbe, kar se, žal, še prepogosto dogaja.

V projekt je bila tudi vključena socialna nota, kar je izrednega pomena. Želimo si, da bi ta vključenost in s tem priložnost za sodelovanje v raznih projektih postala stalnica. Vključenost socialne note v razpisno dokumentacijo bi morala imeti večjo vlogo pri točkovanju za izbiro projekta, s čimer vključenost te tematike v razpise ne bi bila odvisna samo od dobre volje prijaviteljev projekta.

Resnično upamo, da se bo to tudi zgodilo, saj se na ta način ozavešča splošno javnost, odpravlja stigme in posledično pomaga ljudem s takimi ali drugačnimi težavami, da so korak bližje dostojnemu življenju, ki se vsem nam zdi nekaj samoumevnega.

Ema Ferenc, ki je sodelovala v projektu, je o projektu in o zaključni okrogli mizi napisala: Udeležili smo se prireditve okusi bronaste in železne dobe v Štanjelu. Vse se vrti okoli kaštelirjev, izdelkov iz gline, izkopanin. Predstavili smo znanje Doma na Krasu. Območje Krasa, Brkinov in Čičarije je polno prazgodovinskih gradbišč – kaštelirjev. Projekt KAŠTELIR je nastal z namenom aktivnega ohranjanja te prezrte, izjemno bogate dediščine ter obuditve starodavne povezanosti ljudi z rastlinami. Pogledali smo tudi kratek film, spoznali goste iz različnih krajev, med drugim tudi z Hrvaške. No, bilo je odlično — in seveda sva predstavili midve z Julijo tudi umetnine Doma na Krasu, kot tudi razmišljanje našega doma.

Prišel je božični čas in v Dom na Krasu je ponovno prišla Luč miru iz Betlehema in razsvetlila covidne dni stanovalcem zavoda. Prinesla sta jo skavta sežanskega stega Polona in Rok.

V torek 28. decembra ob 10:30 uri so  se stanovalci in zaposleni zbrali v avli zavoda okoli jaslic in ju pričakali.  Sprejeli sta ju voditeljici molitvene skupine- Lučka, ki v okviru skupin za samopomoč,  v zavodu deluje že vrsto let  in skrbi za zagotavljanje duhovnih potreb stanovalcev. Voditeljica  molitvene skupine Bogdana je tudi povezovala prireditev. Laterno z lučko sta postavila na vidno mesto in domski pevski zbor, ki ga vodita ga. Herta  in prostovoljka ga. Karmen. Zapel je več božičnih pesmi in pričaral praznično vzdušje.

Skavtinja Polona  je najprej povedala,  da Luč miru prihaja iz Betlehema, kjer v votlini Jezusovega rojstva otrok prižge plamen, ki ga potem skavti ponesejo v druge države po Evropi in tudi izven nje. Nato je prebrala še letošnjo poslanico Luči miru:  » V začetku je beseda.« Lepa beseda v začetku lepega, grda v začetku grdega. Saj z besedo  nekoga rešimo ali pokončamo, ranimo ali ozdravimo. Danes pa je malo lepih besed, malo vljudnosti. Morda je zato med nami toliko jeznega, toliko grdega, toliko teme. Zato bi vam danes radi dali lepe besede, »Hvala«, »Oprosti« in »Rad te imam.« To so luči, ki uničujejo temo in tiho povedo, da smo vsi ljudje.  Primi v roko to LUČ in besedo. Osvetli prostore, govori lepo. In reci si, preden te tema zajame, »Človek, ne jezi se.«

Na poslanico se je navezala povezovalka prireditve z razlago simbolike Božiča, ki je  v   času po zimskem solsticiju – najdaljši noči v letu, ko  na svetu prevlada tema. Ob  Jezusovem  rojstvu, se začne  daljšati dan in tako njegovo rojstvo simbolično prinese luč na svet. Omenila je tudi advent, čas pričakovanj, saj beseda advent pomeni »prihaja« ali »prihod«.  Adventni čas  traja 4 tedne in se konča na božični večer. Na vsako adventno nedeljo se prižge eno svečo več. Te 4 sveče simbolizirajo  luč- svetlobo in imajo vsaka svoj pomen. Prva sveča simbolizira pričakovanje – upanje, druga sveča mir, tretja veselje- srečo in četrta ljubezen.

Eden izmed  stanovalcev je nato predstavil svoj pogled vpliva luči na človekovo notranjost.

Tri članice pevskega zbora so  prebrale vsaka po eno znano božično pesem, Sveta noč, Glej zvezdice božje…ki jo je potem pevski zbor zapel. Pri petju so se jim  pridružili tudi prisotni stanovalci in zaposleni. Vsi skupaj so zapeli še nekaj priljubljenih pesmi, eden izmed stanovalcev tudi dve solo.

Sprejem Luči se je  zaključil  s pogostitvijo, ki jo je omogočila Kraška dekanijska Karitas (KDK). Stanovalcem je  donirala 10 različnih vrst panetonov, ki sta jih sovoditeljici molitvene skupine, ena tudi članica KDK razrezali in razdelili vsem prisotnim skupaj s čajem, katerega so skuhali  v domski kuhinji.

Bogdana Žemva Furlan

29. septembra 2020 smo na Bunčetovi domačiji v Dutovljah organizirali prvi posvet o preobrazbi zavoda za svojce in skrbnike, ki je bil namenjen predstavitvi in informiranju o izvedbi projekta »Doma na Krasu«. Letos pa smo 16. decembra organizirali drugi posvet za svojce in skrbnike, katerega namen je bil le – te seznaniti s potekom in napredki projekta, hkrati pa jim dati čas in prostor za njihova vprašanja, dvome, predloge, …

Navzoče je pozdravil direktor in na kratko predstavil potek projekta ter predstavil znane lokacije: 2 novogradnji se gradita v Divači, prav tako se pogovarjamo za nakup 2 obstoječih hiš v Divači, v Novi Gorici aktivno potekajo dogovori za nakup hiše, podobno tudi v Ajdovščini. Eden izmed ciljev projekta je preseliti vsaj 70 stanovalcev do junija 2023, kar pomeni, da bo v zavodu ostalo približno 50 ljudi. Pri tem se kar nekaj vprašanj poraja okoli verificiranega varovanega oddelka. Strokovna vodja pove, da je kljub prizadevanjem in pritožbam ter pozivom državnih institucij na oddelku nameščenih več ljudi, kot za število, za katero je oddelek verificiran. Zavod je bil zato primoran nekatere sobe ustrezno prekvalificirati iz dvoposteljnih v troposteljne in na tak način ohraniti vsaj toliko dostojanstva, da osebe niso nameščene na hodniku. Poudari še, da si želi sistemskega pristopa, ki ga ni, in da je za to potrebna sistemska rešitev. Poudariti pa je potrebno, da je pri izvedbi projekta zelo pomembna tudi vloga ministrstva, in so v potek projekta vseskozi vključeni.

Prve preselitve naj bi se tako nekje sredi prihajajočega leta zgodile prav na območju Divače. O tem, kdo se bo selil v Divačo, se s stanovalci že pogovarjamo in bo znano v kratkem. Okvirni seznam smo pripravili na podlagi prošenj in želj stanovalcev, trenutno pa potekajo še dokončni pogovori. Vsi stanovalci imajo enake možnosti selitve, ne glede na intenzivnost njihovih potreb. Karkoli nekdo potrebuje tukaj v zavodu, bo dobil tudi v enotah. Oskrba bo enaka ali celo boljša v skupnosti. S primerno podporo osebja se bodo lahko preselile tudi osebe, ki potrebujejo 100% pomoč drugih. Stanovalci v enotah pa ne bodo razporejeni po starosti, ali pa kot so pretežno v zavodu, po diagnozah, temveč se bodo skupine oblikovale po njihovih željah, nekateri so tudi dali prošnjo, da bi živeli skupaj, s tistimi, ki se razumejo.

V diskusiji, ki se je razvila so se vprašanja svojcev nanašala predvsem na organizacijo dela in oskrbe na novih lokacijah, na pokritost enot (torej prisotnost kadra), na dejavnosti, ki bodo v novih enotah, in na prehrano. Pojavila se je tudi dilema, kako se bo reševalo eskalacije v enotah, če osebje ne bo prisotno.

Najprej moramo poudariti, da vedno izhajamo iz izkušenj že obstoječih enot, opiramo pa se tudi na primere dobre prakse iz tujine. V enotah stanovalci niso sami in prepuščeni samemu sebi, ampak je večino časa prisotno osebje. Poleg tega je bistvena prednost bivalnih enot ta, da je delo bolj individualno, poznavanje stanovalcev je večje, tim deluje bolj povezano, opazovanje je večje in tako se lahko prepreči tudi marsikatera hospitalizacija, kar kažejo tudi izkušnje iz obstoječih enot.

Prehrana bo vsaj zaenkrat organizirana tako kot v obstoječih bivalnih enotah. To pomeni, da stanovalci ob podpori osebja pripravijo obroke. Udeležba stanovalcev pri aktivnostih in opravilih pa je v stanovanjskih skupinah po določenem času navadno večja kot v zavodu. Zavzetost in sodelovanje stanovalcev pri hišnih in drugih opravilih se razvija počasi, saj je to proces, vedno pa izhajamo iz želja stanovalcev in tudi njihovih zmožnostih.

Nekaj komentarjev se je nanašalo tudi na dejstvo, da se nekateri stanovalci ne želijo seliti, ker imajo občutek, da je potrebno v enotah veliko delati, pomagati, kuhati. K tej tezi nekoliko pripomore tudi dejstvo, da se stanovalci, ki že živijo v zunanjih enotah, radi pohvalijo, da veliko delajo, kar je res v smislu, da pomagajo pri določenih opravilih, vendar nikomur ni potrebno kuhati, če tega ne zmore, pomoč zaposlenih pa je zagotovljena pri vseh opravilih. Stanovalce sicer spodbujamo in podpiramo, da postanejo samostojnejši ter razvijejo občutek odgovornosti in pripomorejo k skupnemu gospodinjstvu. Da bi stanovalci zavoda iz prve roke videli, kako že živijo, izvajamo t. i. »dopuste«, ko stanovalec nekaj dni, ali kakšen teden biva v zunanji enoti. Izkušnje so za večino pozitivne, seveda pa je način življenja v zavodu drugačen kot v enotah; tisti, ki že živijo v skupnosti, pa pravijo, da v zavod ne želijo več.

Iz strani svojcev pa je prišla tudi želja po ogledu obstoječih in novih bivalnih enot. Zato razmišljamo o organizaciji dneva odprtih vrat preden se preselitve v Divačo zgodijo, ko bodo hiše že opremljene in urejene.

Izšla je decembrska številka!

Spet smo tukaj, spet smo z vami. Po dolgem času nas lahko berete tudi v elektronski obliki. :)

Čas neizprosno teče, vsem meri enake vatle. In že je december. December 2021.

Tokratna tema, na katero smo razmišljali, je HVALEŽNOST. Hvaležnost je čustvo hvaležnega človeka.

Smo hvaležni? Komu, za kaj?

Hvaležni smo za ogromno stvari, dejanj. Pa tudi nehvaležni smo za veliko stvari, ki nas pestijo.

Hvaležni smo, da nas razumete, da nas podpirate. Hvaležni smo, da imamo možnost premikati meje, rušiti tabuje.

V tokratni številki strokovno razmišljamo o normalizaciji, o zgodovini deinstitucionalizacije. V rubriki Duševno zdravje od A do Ž se dotaknemo avtogenega treninga, pogledamo, Kaj dogaja, nadaljujemo s 16. poglavjem Psihiatrične države na sončni strani Alp, sprehodimo se skozi poezijo, kolumno in dialog. Priporočamo vam kosilo, pripravljeno v tridesetih minutah. Pogovarjali smo se z  duhovnikom Martinom Golobom, pa tudi na strip nismo pozabili.

Cooperativa lavoratori uniti Franco Basaglia je socialna zadruga ki je pred 49-imi leti nastala v psihiatrični bolnišnici v Trstu. Začetnik ideje deinstitucionalizacije Franco Basaglia, je v 60-ih letih, na podlagi spoznanj v psihiatrični bolnišnici v Trstu, da stanovalce za svoje delo ne plačujejo in da bi jih večina lahko živela od svojega dela ter v normalnem življenjskem okolju s podporo, pričel s spremembami sistema nastanitve in obravnave psihiatričnih bolnikov v Italiji. Sama ideja in koncept sta pozneje naletela tako na odobravanje kot na kritiko, in razprava se ni pomirila vse do današnjega dne. V Trstu naprimer, so zadnji oddelek nekdanje psihiatrične bolnice v parku San Giovanni zaprli šele leta 2017. Vseeno pa večina na podlagi več desetletnih izkušenj tako v Italiji kot po svetu priznava, da princip deinstitucionalizacije v prvi vrsti pomaga posameznikom, da v danih razmerah zaživijo polnejše življenje, hkrati pa tudi družbi, ki spoznava, da so uporabniki z nekaj podpore lahko polnopravni del nje same.

S pomočjo in celo z lastnimi sredstvi so ustanovili zadrugo ter včlanili uporabnike in jim omogočili, da so na legalen način dobili plačilo za opravljeno delo. Osnovna dejavnost zadruge še vedno ostajajo čiščenje in urejanje vrtov in okolice ter čiščenje stavb. Še vedno je usmerjena pretežno v javni sektor, kjer se na razpisih poteguje za pridobivanje raznih del. Kot pravi predsednik zadruge Ivan Brajnik, je v času globalizacije potrebno prevetriti organiziranje dela ter spremeniti poslovne modele in se povezati s sorodnimi organizacijami, da lahko preživijo na tržišču. Zadruga tako danes zaposluje preko 280 ljudi in ima preko 170 zadružnikov. V preteklih letih delovanja je zadruga pridobila veliko znanja ter nabavila visokotehnološka sredstva za izvajanje osnovnih dejavnosti, pridobila pa je tudi serijo ISO certifikatov, ki jim omogočajo konkurirati na tržišču. Zadruga je na tržišču in se obnaša kot vsako drugo podjetje. Notranja lastniška in organizacijska struktura pa ji omogočajo visoko stopnjo demokratičnosti pri odločanju. V zadrugi imajo zaposlenih 38 % invalidov, nekdanjih odvisnikov ter drugih težje zaposlivih ljudi s statusom. So pa tudi organizacija, ki uporabnike usposablja za samostojno delo. Kot pove g. Brajnik, je zadruga v obdobju delovanja pridobila sloves, da najbolje usposablja novince za delo in opravljena praksa pri njih pomeni večjo možnost nadaljnje zaposlitve za ljudi iz družbenega roba.

V CLU Franco Basaglia smo dosedaj odšli na dva tematska obiska. Prvi je bil povezan z zaposlovanjem drugi pa z nastanitvami in oskrbo.

V zadrugi so nam predstavili bivalne enote, ki so stacionirane na Opčinah. Gre za skupnost petih stanovanj v naselju vrstnih hiš. V stanovanjih živijo od dva do štirje stanovalci in so nekoliko oddaljena med seboj. Eno izmed njih funkcionira kot povezovalno stanovanje in zaradi svoje velikosti in opremljenosti lahko vskoči kot podpora drugim. Omeniti je potrebno, da so stanovalci ki jih oskrbujejo brez večjih zdravstvenih težav. Uporabniki z izrazitejšimi zdravstvenimi težavami so v Italiji domena državnega zdravstvenega sistema.

V začetku naslednjega leta načrtujemo še tretji obisk, ki bo namenjen seznanitvi z zdravstvenim sistemom in kriznimi namestitvami. Zaradi ukrepov Covid-19 je obisk inštitucij v Italiji trenutno nemogoč. S tem obiskom bomo sklenili vsebinsko trilogijo, ki nam bo podrobno orisala način delovanja sorodnih organizacij v sosednji Italiji.

Goran Blaško

Neupravičene obtožbe nas bolijo

Odgovor na prispevek Slovenskih novic »V domu med iztrebki in urinom« z dne 17. novembra 2021.

V Domu na Krasu smo prizadeti in razočarani nad medijskim napadom, ki z neosnovanimi anonimnimi obtožbami ne skriva svoje namere šokirati in povzročiti zaskrbljenosti in ogorčenja.

Naši zaposleni za vso predanostjo skrbijo za naše uporabnike, odrasle osebe z dolgotrajnim težavami v duševnem zdravju ter motnjami v duševnem in/ali telesnem razvoju, mnogi uporabniki se soočajo tudi z gibalnimi ovirami. Z zavzetim strokovnim delom se jim trudimo omogočiti kakovostno življenje, njihovim zdravstvenim omejitvam in težavam navkljub. Kot posebni socialno varstveni zavod poskušamo našim stanovalcem čim bolj približati vsakdanje življenje v skupnosti ter jim zagotavljamo podporo v vsakdanjem življenju in odločanju. Ko nas ob vseh prizadevanjih doleti naslovnica »V domu med iztrebki in urinom«, doživljamo to kot veliko krivico in bolečino. Mediju je bila očitno namenoma posredovana »šokantna fotografija« iz čajne kuhinje naših uporabnikov, ki vsako jutro spijejo kavico, papirnate brisačke pa vržejo v koš in kakšno tudi mimo njega. Usedlino kave zlijejo v vedro, ki je prav tako našlo mesto v Slovenskih novicah. Naši sodelavci, ki vsak dan od 7. ure zjutraj do  8. ure zvečer skrbijo za čistočo doma, takoj zjutraj vse pospravijo in počistijo – in tako vsak dan znova. Zakaj bi kdo slikal koš tik pred tem, ko bo izpraznjen in bo vse očiščeno, ve le on sam. Enako velja za fotografijo iztrebkov na straniščnih tleh, ki je bila uporabljena z namenom, da pretrese. Našim bolnim stanovalcem z motnjo v duševnem razvoju se izjemoma dogodi tudi takšna nezgoda, vendar smo tu zato, da stanovalcem pomagamo in takoj vse počistimo in uredimo. Zakaj bi kdo mediju posredoval pet let staro fotografijo, bo pokazal čas.  

Enako velja za uporabljeno arhivsko fotografijo varuha človekovih pravic, ki je skupaj z odločevalci opozoril na potrebo po ureditvi prostorskih kapacitet v mnogih posebnih socialno-varstvenih zavodih po Sloveniji. Fotografija je objavljena in podnaslovljena kot dokaz, da je pri nas vse narobe. V resnici pa simbol začetka čudovitega evropskega pilotnega projekta deinstitucionalizacije, ki nam omogoča, da bodo v kratkem vsi naši stanovalci deležni višjega bivalnega standarda, urejeni pa bodo tudi sanitarno higiensko pogoji, vse z namenom zagotavljanja višje stopnje kakovosti bivanja in zasebnosti naših uporabnikov.

Krivične so tudi obtožbe glede drog in alkohola, saj namenoma vzbujajo vtis, kot da je naš dom dilerska izpostava. Dejstvo je, da imajo mnogi naši uporabniki težave z najrazličnejšimi odvisnostmi, vendar jim pri tem stojimo ob strani in v domu, skladno s hišnim redom, ne toleriramo drog in alkohola. Pri tem po potrebi sodelujemo s pristojnimi službami in organi. Enako velja na področju spolnosti, kjer se naši stanovalci srečujejo z mnogimi izzivi. Spolnost je tudi pri nas lahko izključno sporazumna in nimamo nobene tolerance do drugačnih poskusov. Ne glede na to, da naši uporabniki pravila in omejitve težje razumejo, ob sicer redkih ekscesih na področju spolnosti takoj podamo prijavo policiji in sodelujemo s pristojnimi institucijami.

Prav tako poskušamo pomagati uporabnikom, ki ne znajo z denarjem in pridejo v naš dom z dolgovi, deložacijami in podobno. Včasih pri tem naletimo na odpor posameznikov, saj ne želijo poskrbeti za svoje zdravstveno zavarovanje, odplačevati preteklih dolgov in podobno. V takšnih primerih sprožimo ustrezne postopke in CSD zaprosimo za skrbništvo za poseben primer za urejanje finančnih zadev. Kar nekaj takšnih postopkov je v teku, da bi pomagali našim uporabnikom, ki ne zmorejo ustreznih finančnih ali drugih odločitev. Komisija za sprejem, premestitve in odpuste v Domu na Krasu obravnava različne potrebe in stiske naših uporabnikov in po potrebi sprejema odločitve in ukrepe za njihovo zaščito in zaščito sostanovalcev. Eden takšnih je nujni ukrep premestitve stanovalca, če je to potrebno zaradi varnosti sostanovalcev, ki se pred agresivnostjo posameznika ne morejo zaščititi sami.

Skratka, nič v medijskem zapisu ni tako, kot se zdi. Uporabiti ranljivega uporabnika za zgodbo in ga izkoristiti za določene cilje, je nedopustno in nevredno. Kakšni cilji so bili v ozadju, bo pokazala bližnja prihodnost. Sam pa si bom, dokler mi bo dano voditi Dom na Krasu, prizadeval, da bomo z odlično ekipo sodelavcev predano in strokovno skrbeli za naše uporabnike. Ker verjamem v svoje sodelavce in jim zaupam, verjamem, da bo dobro poskrbljeno za naše uporabnike tudi ob morebitni menjavi vodstva, če je to cilj.

Matjaž Prelc, direktor Doma na Krasu

V sredo, 13. oktobra, sta se dva stanovalca udeležila dogodka »Študentski tabori kot metoda deinstitucionalizacije«, ki je potekal na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani. Študentke so predstavile svojo izkušnjo in aktivnosti, ki so jih izvedli na dveh študentskih taborih, ki sta se odvila letos poleti v zavodu Dom na Krasu in CUDV Črna na Koroškem.

O svojih doživetjih so govorili tudi stanovalci, še zlasti zgovorna je bila Katja, ki je na dogodku srečala tudi prijateljice iz CUDV-ja.

Na koncu smo si ogledali še razstavo slik iz taborov, ki je postavljena na fakulteti.

Svobodne duše smo se odpravile v poseben živalski svet v Vrzdenecu. Lastnik nas je lepo sprejel in gospa vodička nas je popeljala na ogled. Videli smo živali brez doma, katere so lastniki lepo sprejeli za svoje. Videli smo volka, medveda, kozoroga z dvema rogovoma, želvo, zajčke, lame in še nekaj živali, ki jih še nismo videli. Od tam smo odšli do našega vozila, kjer smo se okrepčali z malico in pot nadaljevali proti Visokemu, kjer je živel pisatelj Ivan Tavčar. Obiskali smo tudi Škofjo Loko. To je zelo staro mesto s čudovito arhitekturo. Veselo smo se sprehajali po tem mestu. Po končanem ogledu Škofje Loke smo krenili proti domu.

Za nami je še eno prijetno druženje svobodnih duš.

Ema Ferenc

Svetovni dan duševnega zdravja, ki ga vsako leto obeležujemo 10. oktobra, poudarja pomen sodelovanja in povezovanja vseh v prizadevanjih za preprečevanje, prepoznavanje in lajšanje težav v duševnem zdravju in razvoju ter krepitev dobrega duševnega zdravja vseh prebivalcev. Dobro duševno zdravje je namreč temelj zdravja, posledično pa tudi temelj socialne in gospodarske stabilnosti, družbene blaginje in kakovosti življenja ljudi. Za to je potrebno podporno in vključujoče okolje, ki je neobremenjeno s stigmo, ki obdaja duševne težave in motnje.

Čeprav v zadnjih letih duševne motnje tako v Sloveniji kot v svetu naraščajo in je slabo duševno zdravje žal del družbenega bremena, pa je področje duševnega zdravja in iskanja pomoči za tovrstne težave še vedno stigmatizirano, slabše dostopno in zapostavljeno.

Zato smo v želji po ozaveščanju in destigmatizaciji širše javnosti, 11. 10. 2021, v Divači pripravili posvet ob svetovnem dnevu duševnega zdravja. Druženje so nam popestrili pevski zbor Doma na Krasu, pevski zbor OŠ dr. Bogomirja Magajne Divača in trobentač Aljaž Adam.

Pri odpravljanju razlik je pomemben vsak med nami, zato hvala vsakemu med nami.