Izjava ob dnevu duševnega zdravja, 10. 10. 2023
Organizacije in posamezni strokovnjaki s področja socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe v tem odzivu odgovarjamo na prošnjo poslanke Andreje Živic po vključitvi »stroke« v debato o deinstitucionalizaciji in ureditvi področja oskrbe za ljudi z oviranostjo. Naj povemo, da smo po ogledu 18. redne seje Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide (29. september 2023) zgroženi in zaskrbljeni, saj je poslanka ga. Andreja Živic podala izjave o pravicah ljudi z oviranostjo in deinstitucionalizaciji, ki so strokovno in etično sporne, govorimo pa lahko tudi o sovražnem govoru. Namen tega zapisa je ključne deležnike opomniti na pomen uresničevanja človekovih pravic ljudi z oviranostjo, opozoriti na nevarnost neprimernih izjav ter vzpodbuditi sodelovanje in skupno prizadevanje za zmanjšanje diskriminacije nad ljudmi z oviranostjo v Sloveniji.
V svoji kratki zgodovini je naredila Republika Slovenija pomembne korake v smeri uresničevanja temeljnih človekovih pravic ljudi z oviranostjo, s čimer se je podala po poti uresničevanja skupnih vrednot Evropske unije, ki temeljijo na osebni svobodi, vključevanju, strpnosti, pravičnosti, solidarnosti in boju proti diskriminaciji. Kljub mnogim pozitivnim spremembam, pa je pred nami tudi obilica izzivov, saj so ljudje z oviranostjo v Sloveniji še vedno deležni mnogih oblik zatiranja in diskriminacije.
Eden ključnih procesov zagotavljanja pravic ljudi z oviranostjo, je deinstitucionalizacija, prehod iz institucionalne v skupnostno oskrbo, ki omogoči uresničevanje 19. člena Konvencije o pravicah invalidov. 19. člen Konvencije namreč govori o tem, da morajo imeti ljudje z oviranostjo možnost živeti v skupnosti, izbiro kje in s kom bodo živeli in dostop do storitev na domu. Konvencija posebno poudari, da je potrebno spodbujati in varovati človekove pravice vseh ljudi z ovirnostjo, ljudi z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi ovirami, in ne glede na to ali potrebujejo večjo podporo.
Deinstitucionlizacija je proces, ki v Sloveniji poteka že od 70-tih let 20. stoletja in je eden ključnih procesov za preobrazbo storitev, zagotavljanja pravic in vračanje dostojanstvenih in enakovrednih vlog v skupnosti ljudem z oviranostjo. Njen pomen razpoznavajo tako ljudje z oviranostjo, strokovnjaki, kot širša skupnost. V letošnjem letu smo v Sloveniji na posebno pomembni prelomnici, saj se moramo odločiti kako bomo v prihodnosti nadaljevali procese deinstitucionalizacije. V mesecu septembru sta se namreč zaključila dva projekta deinstitucionalizacije za preobrazbo velikih institucij s pomočjo EU sredstev, ki utirata pot nadaljnjim spremembam. Ministrstvo za solidarno prihodnost ob tem pripravlja strategijo za deinstitucionalizacijo za naslednjih 10 let. Krepitev procesov deinstitucionalizacije in zagotovitev dostopnosti ter izbire socialnovarstvenih programov, vključno z njihovo deinstitucionalizacijo pa je tudi del koalicijske pogodbe 15. Vlade Republike Slovenije. Deinstitucionalizacija je torej eden ključnih stratežkih področij razvoja socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe v Sloveniji.
V luči do sedaj pridobljenih pravic ljudi z oviranostjo ter aktualnih prizadevanj za nadaljnji napredek na področju oskrbe v skupnosti, še toliko bolj bodejo v oči izbruhi nestrpnosti do ljudi z oviranostjo, ki se iz institucij selijo v običajna stanovanja in hiše. O primeru civilne iniciative v Divači proti preselitvi ljudi z oviranostjo v hiše v skupnosti so poročali tudi mediji. Deinstitucionalizacija in selitev ljudi z oviranostjo v skupnost je bilo tudi izhodišče govora poslanke Andreje Živic v Državnem zboru. Poslanka je v svojem govoru nasprotovala dosedanjim projektom deinstitucionalizacije, selitvi ljudi z oviranostjo v običajna stanovanja v skupnosti (posebna gradbena dovoljenja) in nadaljnjim evropskim projektom, ki zagotavljajo zagonska sredstva za izboljšanje položaja ljudi z oviranostjo glede na EU standarde.
Poslanka je v svojem govoru povedala da je za deinstitucionalizacijo, da pa misli, da je »za te ljudi potrebno urediti novo zakonodajo«. Poudarila je tudi, da v posebnih zavodih ne živijo invalidi in ne želi, da se besedo invalid zlorablja. Meni, da je za institucije posebnega statusa potrebna nova zakonodaja. Pozivi poslanke k posebni zakonodaji in pogled, da so ljudje, ki živijo v posebnih zavodih nevarni, implicira, da bi morali biti ljudje s težavami v duševnem zdravju zaprti na podlagi svoje oviranosti. To bi bila huda kršitev temeljnih človekovih pravic. Ob tem je zelo sporno tudi pozivanje k drugačni obravnavi nekaterih ljudi z oviranostjo, kar bi pomenilo kršitev pravic glede polnega in enakopravnega uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so opredeljene tako v slovenski zakonodaji, kot Konvenciji o pravicah invalidov in v drugih mednarodnih dokumentih.
Ker se podpisniki odziva intenzivno ukvarjamo s področjem socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe obžalujemo, da deinstitucionalizacija v Sloveniji ni sprejeta in implementirana z večjim zanosom, vendar pa razumemo, da je za spremembe načina razmišljanja in delovanja potreben čas. Težje pa sprejmemo odpor, ki ohranja neustrezno uresničevanje pravic ljudi z oviranostjo ali pa njihovo situacijo celo slabša. Vsako komentiranje strokovnih tem s področja socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe zahteva določeno mero znanja s področij, da ne prihaja do napačnih in zavajujočih sporočil, ki škodijo predvsem najranljivejšim skupinam v naši družbi. V govoru poslanke Andreje Živic bodejo v oči pavšalne, napačne in zavajujoče trditve o posebnih zavodih, o osnovnem namenu in dejavnosti posebnih zavodov in o ljudeh, ki v teh zavodih živijo.
Poslankinih pavšalnih izjav o Domu na Krasu, o posilstvih, nasilnih smrti in morilcih, tu ne moremo komentirati, menimo pa, da je dolžnost vsakega državljana, da opažena in razpoznana nasilna dejanja prijavi in s tem zaščiti žrtve nasilja. Ne razumemo zakaj poslanka, ob informacijah, ki jih ima, do sedaj tega ni storila. So pa nam poznani učinki strašenja in posploševanja, kot na primer da »ne smemo enačiti invalidov z ljudmi, ki so zasvojeni, narkomani, s sodno odločbo in moramo zagotovo narediti kaj v tej smeri«. Radi bi poudarili, da imajo take in podobne izjave negativen družben učinek in stigmatizirajo ljudi z oviranostjo, še posebno, če so to izjave ljudi na vodilnih položajih v državi, saj direktno vplivajo na javni diskurz in na to kako družba sprejema ljudi z oviranostjo, še posebno ljudi s težavami v duševnem zdravju.
Smernice za deinstitucionalizacijo, tudi v izrednih razmerah Združenih narodov govorijo o tem, da je v institucijah večja nevarnost nasilja nad ljudmi z oviranostjo, ob tem pa je potrebno tudi institucionalizacijo kot tako razpoznati kot obliko nasilja. Ravno nasilje v institucijah je torej eden od pomembnih razlogov za zaščito ljudi z oviranostjo in deinstitucionalizacijo. Če razumemo govor poslanke prav, pa želi ona ljudi z oviranostjo zapirati več (in jih s tem spraviti v večjo stisko in stres ter jih izpostaviti večjemu nasilju), zato da se zavaruje javnost pred namišljenimi grožnjami, ki jih ne potrjujejo niti bogate izkušnje v Sloveniji in tujini, niti znanstvene raziskave. Na tem mestu se kar samo po sebi zastavlja vprašanje kdo tu nad kom vrši nasilje.
Ta odziv je nastal pred 10. oktobrom, svetovnim dnevom duševnega zdravja. V času po epidemiji COVID-19 postaja tema duševnega zdravja vedno bolj aktualna in zahteva vlaganje dodatnega truda za ozaveščanje in dodatna prizadevanja v podporo duševnemu zdravju. Najsi imajo z duševnim zdravjem ljudje težave občasno ali pa potrebujejo dolgotrajno oskbo za premagovanje ovir, je ključno, da si v prihodnosti prizadevamo za razvoj odgovorov, ki nas bodo približali najboljšim rešitvam na področju zagotavljanja podpore ljudem z oviranostjo v EU in svetu ter se ne vračamo k starim diskriminatornim praksam in zapiranju ljudi z oviranostjo. Predvsem pa je potrebno delati na senzibilizaciji družbe, da ljudje s težavami v duševnim zdravju ne bodo v taki meri stigmatizirani in lahko postanejo bolj polnopravni člani naše družbe. Menimo, da je naša dolžnost, da opozarjamo na sovražni govor, kršitve človekovih pravic in diskriminacijo ljudi z oviranostjo, vendar pa se ob izjavah poslanke Andreje Živic tudi zavedamo moramo to dolžnost v prihodnosti izvajati bolje, tako strokovnjaki kot širša družba.
S spoštovanjem,
IRSSV
Muzej norosti
PIC
Zavod Risa
Zveza Sonček
Andraž Rožman
dr. Darja Zaviršek, Fakulteta za socialno delo
Dragica Fojan, direktorica VDC Koper
Goran Blaško, v. d. direktorja Dom na Krasu
Iva Anžlovar, Zavod Franko
Juš Škraban, Fakulteta za socialno delo
dr. Mojca Urek, Fakulteta za socialno delo
Monika Bohinec, Fakulteta za socialno delo
Tilen Recko, strokovni vodja programa zagovorništvo, predsednik društva Altra
Tone Vrhovnik Straha, Društvo Poglej
Urška Sorta Kovač, v. d. strokovne vodje Dom na Krasu
Spodaj objavljamo tudi Odgovor zavoda Doma na Krasu ter odgovor Varuha človekovih pravic.