29. septembra 2020 smo na Bunčetovi domačiji v Dutovljah organizirali prvi posvet o preobrazbi zavoda za svojce in skrbnike, ki je bil namenjen predstavitvi in informiranju o izvedbi projekta »Doma na Krasu«. Letos pa smo 16. decembra organizirali drugi posvet za svojce in skrbnike, katerega namen je bil le – te seznaniti s potekom in napredki projekta, hkrati pa jim dati čas in prostor za njihova vprašanja, dvome, predloge, …

Navzoče je pozdravil direktor in na kratko predstavil potek projekta ter predstavil znane lokacije: 2 novogradnji se gradita v Divači, prav tako se pogovarjamo za nakup 2 obstoječih hiš v Divači, v Novi Gorici aktivno potekajo dogovori za nakup hiše, podobno tudi v Ajdovščini. Eden izmed ciljev projekta je preseliti vsaj 70 stanovalcev do junija 2023, kar pomeni, da bo v zavodu ostalo približno 50 ljudi. Pri tem se kar nekaj vprašanj poraja okoli verificiranega varovanega oddelka. Strokovna vodja pove, da je kljub prizadevanjem in pritožbam ter pozivom državnih institucij na oddelku nameščenih več ljudi, kot za število, za katero je oddelek verificiran. Zavod je bil zato primoran nekatere sobe ustrezno prekvalificirati iz dvoposteljnih v troposteljne in na tak način ohraniti vsaj toliko dostojanstva, da osebe niso nameščene na hodniku. Poudari še, da si želi sistemskega pristopa, ki ga ni, in da je za to potrebna sistemska rešitev. Poudariti pa je potrebno, da je pri izvedbi projekta zelo pomembna tudi vloga ministrstva, in so v potek projekta vseskozi vključeni.

Prve preselitve naj bi se tako nekje sredi prihajajočega leta zgodile prav na območju Divače. O tem, kdo se bo selil v Divačo, se s stanovalci že pogovarjamo in bo znano v kratkem. Okvirni seznam smo pripravili na podlagi prošenj in želj stanovalcev, trenutno pa potekajo še dokončni pogovori. Vsi stanovalci imajo enake možnosti selitve, ne glede na intenzivnost njihovih potreb. Karkoli nekdo potrebuje tukaj v zavodu, bo dobil tudi v enotah. Oskrba bo enaka ali celo boljša v skupnosti. S primerno podporo osebja se bodo lahko preselile tudi osebe, ki potrebujejo 100% pomoč drugih. Stanovalci v enotah pa ne bodo razporejeni po starosti, ali pa kot so pretežno v zavodu, po diagnozah, temveč se bodo skupine oblikovale po njihovih željah, nekateri so tudi dali prošnjo, da bi živeli skupaj, s tistimi, ki se razumejo.

V diskusiji, ki se je razvila so se vprašanja svojcev nanašala predvsem na organizacijo dela in oskrbe na novih lokacijah, na pokritost enot (torej prisotnost kadra), na dejavnosti, ki bodo v novih enotah, in na prehrano. Pojavila se je tudi dilema, kako se bo reševalo eskalacije v enotah, če osebje ne bo prisotno.

Najprej moramo poudariti, da vedno izhajamo iz izkušenj že obstoječih enot, opiramo pa se tudi na primere dobre prakse iz tujine. V enotah stanovalci niso sami in prepuščeni samemu sebi, ampak je večino časa prisotno osebje. Poleg tega je bistvena prednost bivalnih enot ta, da je delo bolj individualno, poznavanje stanovalcev je večje, tim deluje bolj povezano, opazovanje je večje in tako se lahko prepreči tudi marsikatera hospitalizacija, kar kažejo tudi izkušnje iz obstoječih enot.

Prehrana bo vsaj zaenkrat organizirana tako kot v obstoječih bivalnih enotah. To pomeni, da stanovalci ob podpori osebja pripravijo obroke. Udeležba stanovalcev pri aktivnostih in opravilih pa je v stanovanjskih skupinah po določenem času navadno večja kot v zavodu. Zavzetost in sodelovanje stanovalcev pri hišnih in drugih opravilih se razvija počasi, saj je to proces, vedno pa izhajamo iz želja stanovalcev in tudi njihovih zmožnostih.

Nekaj komentarjev se je nanašalo tudi na dejstvo, da se nekateri stanovalci ne želijo seliti, ker imajo občutek, da je potrebno v enotah veliko delati, pomagati, kuhati. K tej tezi nekoliko pripomore tudi dejstvo, da se stanovalci, ki že živijo v zunanjih enotah, radi pohvalijo, da veliko delajo, kar je res v smislu, da pomagajo pri določenih opravilih, vendar nikomur ni potrebno kuhati, če tega ne zmore, pomoč zaposlenih pa je zagotovljena pri vseh opravilih. Stanovalce sicer spodbujamo in podpiramo, da postanejo samostojnejši ter razvijejo občutek odgovornosti in pripomorejo k skupnemu gospodinjstvu. Da bi stanovalci zavoda iz prve roke videli, kako že živijo, izvajamo t. i. »dopuste«, ko stanovalec nekaj dni, ali kakšen teden biva v zunanji enoti. Izkušnje so za večino pozitivne, seveda pa je način življenja v zavodu drugačen kot v enotah; tisti, ki že živijo v skupnosti, pa pravijo, da v zavod ne želijo več.

Iz strani svojcev pa je prišla tudi želja po ogledu obstoječih in novih bivalnih enot. Zato razmišljamo o organizaciji dneva odprtih vrat preden se preselitve v Divačo zgodijo, ko bodo hiše že opremljene in urejene.

Cooperativa lavoratori uniti Franco Basaglia je socialna zadruga ki je pred 49-imi leti nastala v psihiatrični bolnišnici v Trstu. Začetnik ideje deinstitucionalizacije Franco Basaglia, je v 60-ih letih, na podlagi spoznanj v psihiatrični bolnišnici v Trstu, da stanovalce za svoje delo ne plačujejo in da bi jih večina lahko živela od svojega dela ter v normalnem življenjskem okolju s podporo, pričel s spremembami sistema nastanitve in obravnave psihiatričnih bolnikov v Italiji. Sama ideja in koncept sta pozneje naletela tako na odobravanje kot na kritiko, in razprava se ni pomirila vse do današnjega dne. V Trstu naprimer, so zadnji oddelek nekdanje psihiatrične bolnice v parku San Giovanni zaprli šele leta 2017. Vseeno pa večina na podlagi več desetletnih izkušenj tako v Italiji kot po svetu priznava, da princip deinstitucionalizacije v prvi vrsti pomaga posameznikom, da v danih razmerah zaživijo polnejše življenje, hkrati pa tudi družbi, ki spoznava, da so uporabniki z nekaj podpore lahko polnopravni del nje same.

S pomočjo in celo z lastnimi sredstvi so ustanovili zadrugo ter včlanili uporabnike in jim omogočili, da so na legalen način dobili plačilo za opravljeno delo. Osnovna dejavnost zadruge še vedno ostajajo čiščenje in urejanje vrtov in okolice ter čiščenje stavb. Še vedno je usmerjena pretežno v javni sektor, kjer se na razpisih poteguje za pridobivanje raznih del. Kot pravi predsednik zadruge Ivan Brajnik, je v času globalizacije potrebno prevetriti organiziranje dela ter spremeniti poslovne modele in se povezati s sorodnimi organizacijami, da lahko preživijo na tržišču. Zadruga tako danes zaposluje preko 280 ljudi in ima preko 170 zadružnikov. V preteklih letih delovanja je zadruga pridobila veliko znanja ter nabavila visokotehnološka sredstva za izvajanje osnovnih dejavnosti, pridobila pa je tudi serijo ISO certifikatov, ki jim omogočajo konkurirati na tržišču. Zadruga je na tržišču in se obnaša kot vsako drugo podjetje. Notranja lastniška in organizacijska struktura pa ji omogočajo visoko stopnjo demokratičnosti pri odločanju. V zadrugi imajo zaposlenih 38 % invalidov, nekdanjih odvisnikov ter drugih težje zaposlivih ljudi s statusom. So pa tudi organizacija, ki uporabnike usposablja za samostojno delo. Kot pove g. Brajnik, je zadruga v obdobju delovanja pridobila sloves, da najbolje usposablja novince za delo in opravljena praksa pri njih pomeni večjo možnost nadaljnje zaposlitve za ljudi iz družbenega roba.

V CLU Franco Basaglia smo dosedaj odšli na dva tematska obiska. Prvi je bil povezan z zaposlovanjem drugi pa z nastanitvami in oskrbo.

V zadrugi so nam predstavili bivalne enote, ki so stacionirane na Opčinah. Gre za skupnost petih stanovanj v naselju vrstnih hiš. V stanovanjih živijo od dva do štirje stanovalci in so nekoliko oddaljena med seboj. Eno izmed njih funkcionira kot povezovalno stanovanje in zaradi svoje velikosti in opremljenosti lahko vskoči kot podpora drugim. Omeniti je potrebno, da so stanovalci ki jih oskrbujejo brez večjih zdravstvenih težav. Uporabniki z izrazitejšimi zdravstvenimi težavami so v Italiji domena državnega zdravstvenega sistema.

V začetku naslednjega leta načrtujemo še tretji obisk, ki bo namenjen seznanitvi z zdravstvenim sistemom in kriznimi namestitvami. Zaradi ukrepov Covid-19 je obisk inštitucij v Italiji trenutno nemogoč. S tem obiskom bomo sklenili vsebinsko trilogijo, ki nam bo podrobno orisala način delovanja sorodnih organizacij v sosednji Italiji.

Goran Blaško

V sredo, 13. oktobra, sta se dva stanovalca udeležila dogodka »Študentski tabori kot metoda deinstitucionalizacije«, ki je potekal na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani. Študentke so predstavile svojo izkušnjo in aktivnosti, ki so jih izvedli na dveh študentskih taborih, ki sta se odvila letos poleti v zavodu Dom na Krasu in CUDV Črna na Koroškem.

O svojih doživetjih so govorili tudi stanovalci, še zlasti zgovorna je bila Katja, ki je na dogodku srečala tudi prijateljice iz CUDV-ja.

Na koncu smo si ogledali še razstavo slik iz taborov, ki je postavljena na fakulteti.

Svetovni dan duševnega zdravja, ki ga vsako leto obeležujemo 10. oktobra, poudarja pomen sodelovanja in povezovanja vseh v prizadevanjih za preprečevanje, prepoznavanje in lajšanje težav v duševnem zdravju in razvoju ter krepitev dobrega duševnega zdravja vseh prebivalcev. Dobro duševno zdravje je namreč temelj zdravja, posledično pa tudi temelj socialne in gospodarske stabilnosti, družbene blaginje in kakovosti življenja ljudi. Za to je potrebno podporno in vključujoče okolje, ki je neobremenjeno s stigmo, ki obdaja duševne težave in motnje.

Čeprav v zadnjih letih duševne motnje tako v Sloveniji kot v svetu naraščajo in je slabo duševno zdravje žal del družbenega bremena, pa je področje duševnega zdravja in iskanja pomoči za tovrstne težave še vedno stigmatizirano, slabše dostopno in zapostavljeno.

Zato smo v želji po ozaveščanju in destigmatizaciji širše javnosti, 11. 10. 2021, v Divači pripravili posvet ob svetovnem dnevu duševnega zdravja. Druženje so nam popestrili pevski zbor Doma na Krasu, pevski zbor OŠ dr. Bogomirja Magajne Divača in trobentač Aljaž Adam.

Pri odpravljanju razlik je pomemben vsak med nami, zato hvala vsakemu med nami.